Čisto slučajno sem en petek domov iz vrtca odšla s paličnjakom… čeprav prvotno ni bil namenjen meni, je ob koncu delovnika vseeno šel z mano – samo za čez vikend. Sodelavka mi ga je lepo “zapakirala” skupaj s trnjem (hvala Darja) in sva se odpeljala novim dogodivščinam naproti.
Doma ga je Iza seveda pokazala vsem sosedom in ker paličnjak pač ne more biti cel vikend sam doma, smo ga vzeli še s seboj na Ptuj. Tam je dobil pa pravo rezidenco. Mami je poiskala veliko stekleno posodo, kamor smo ga premaknili skupaj z robidjem, ker ga nobeden (še!!!) ni upal prijeti z roko. Opazovali smo ga (malo s prostim očesom, malo z lupo) ter spoznavali njegovo strukturo… ni najlepši, je pa simpatičen. :)
Kako se razmnožuje nam je povedal stric google, tako da smo že naslednji dan v posodi iskali male paličice. Teh seveda še ni bilo, bili so pa kakci in da bi jih lahko očistili, ga je bilo potrebno spet vzeti iz posode. Ajde, ga bom vzela jaz, ker (po pričakovanjih) ni bilo nobenega prostovoljca. Na roko sem si nadela nogavico in čakala, da spleza nanjo. Pričakovala sem žgečkljiv občutek, a nič! Sploh nisem vedela, kdaj se je spustil na nogavico. OK, dajmo nogavico dol, da vidimo kakšen občutek bo potem. Nič kaj preveč drugačen. In do večera, se je paličnjak veselo sprehajal že po vseh nas. Dobil je tudi ime – Đoni in tako postal naš. Ob koncu vikenda se torej ni vrnil v vrtec, ampak je ostal kar na Ptuju, kjer se je njegova rezidenca še povečala – zraven robidja ima v svoji “hiši” še kamenje ter prst. Vse je torej pripravljeno za male paličnjake.
Več o paličnjakih si lahko preberete tukaj, presenetilo pa me je, da imajo paličnjaki tudi svojo ceno in sicer od 0,50€ – 1,50€, odvisno od vrste (če bo imel pa naš Đoni podmladek, vam pa z veseljem kakšnega podarimo, če bi želeli).
[spider_facebook id=”1″]
