Dan mrtvih – ali kot mu pravijo tudi Vsi sveti, Dušni dan, Dan spomina na rajne – je čas, ko se ustavimo in se s tišino poklonimo tistim, ki jih ni več. Naj to ne bo dan žalosti, temveč dan hvaležnosti in spomina.
Nekoč so ljudje verjeli, da se duše umrlih na ta dan vračajo med žive. Da bi jih pozdravili, so pustili prižgane sveče, na mize pa so postavili kruh, jabolka ali vino – majhne darove, s katerimi so pokazali spoštovanje in dobrodošlico. Verjeli so, da plamen sveče razsvetljuje pot dušam, da se lažje vrnejo domov. Tudi pri nas je bil tak običaj. Čeprav tega danes ne počnemo več, sporočilo ostaja isto – da vezi med nami in tistimi, ki so odšli, nikoli zares ne izginejo.
Sama sveč ne prižigam. Raje ustvarim kaj iz srca – nekaj, kar nosi misel in občutek povezanosti. Med ustvarjanjem se v mislih pogosto vračam k osebi, ki ji je namenjen izdelek. Tako postane vsak gib, vsaka barva ali beseda tih poklon spominu. Letos sem kvačkala smrečice -mali simbol spomina.
Grobove obiščem redko, a se svojih dragih pokojnih pogosto spominjam. Njihovo prisotnost čutim v drobnih stvareh – v šelestenju listja, v vonju po jeseni, v trenutkih tišine, ko se zdi, da me nekaj nežno spremlja.
»Kar smo sedaj mi, ste bili nekdaj vi in kar ste zdaj vi, bomo nekoč mi.«
Ta izrek nas opominja na minljivost, a tudi na krog življenja, ki nas vse povezuje. V spominu na mrtve ne iščem konca, temveč vez – nevidno, a močno nit, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. Ljubezen, ki smo jo dali in prejeli, nikoli ne ugasne. Samo spremeni obliko – in živi naprej v nas.