Ko je bila Iza stara dve leti, je dobila svojo prvo kuhinjo z vsemi pripomočki in živili (plastičnimi oz. iz kartona). A ker ni kazala pretiranega zanimanja za vse skupaj, raje je pomagala v pravi kuhinji ter se igrala s pravimi lonci, smo njeno kuhinjo z vsemi pripomočki podarili naprej.
Pred kratkim pa je prišla do mene, z blokcem in kulijem v roki, ter me vprašala, kaj bom naročila… sprejela sem njeno igro ter naročila kavo in sadno kupo. Hitro si je “zapisala” v svoj blokec (seveda me je zanimalo kaj, saj pisati še ne zna). Pogledala sem v blokec in videla, da je napisala MAMI, zraven pa narisala skodelico + sadje v kozarcu. Zanimalo me je kaj mi bo prinesla, saj smo posodice, skodelice in vse kar spada zraven kuhinje podarili. Dobila semo kavo v tulcu (ki je predstavljal skodelico) ter sadno kupo v pokrovu od benkota. OK, ko sem spila in pojedla, sem se zahvalila ter želela oditi, a me je hitro opozorila, da moram še plačati. Prinesla mi je račun (listek), kjer je bilo zraven skodelice zapisano število 3, zraven kozarca s sadjem pa 10. To bo 13, je rekla. Plačala sem ji s trinajstimi poljubčki. Bila je zadovoljna, jaz pa tudi.
Naslednje jutro se zbudi in ona bi se spet igrala gostilno. Spomnila sem se na Ines, ki je za Maksovo kuhinjo ustvarila že vse mogoče sestavine za kuho.
Od vsega me je najbolj prevzela pica:
Izi sem predlagala, če bi danes imela picerijo s čisto “pravo” pico. Bila je navdušena. Skupaj sva ustvarili testo ter sestavine po Inesinem receptu:
- na trši papir (ki ga je našla v sobi in je bil že popisan), je obrisala krožnik in izrezala krog
- skupaj sva na rob namečkali alu folijo
- jaz sem vse oblepila s papirnim samolepilnim trakom ( ki se uporablja za zaščito robov pri barvanju)
- Iza je “testo” pobarvala
- in razrezala na štiri dele
- na hitrco sva naredili še sestavine za nadev (sir, salame, gobice…)
In igra se je pričela. Naročila sem kos pice s kečapom, suho salamo, ribanim sirom in gobicami:
