KORONAVIRUS

Te dni izkoriščava za sprehode in raziskovanje okolice. Če že koga srečava, ga pozdraviva z varne razdalje in nadaljujeva svojo pot za nosom. Tako je bilo tudi danes. Zavili sva v gozd in hodili, malicali, spet hodili… nakar tamala reče, da sliši lisico, vidi medveda, … wtf??? Jaz njej, da so to le ptički, dvignem skiro in pospešiva korak… s skirojem zadanem vejo, jo vlečem za sabo, slišim, da se nekaj “plazi” za nama, se skoraj polulam v upanju, da ni kača, poškilim nazaj in hvala bogu veja. Dvignem skiro še višje in nadaljujeva… pojma nimam kje sva, upam samo, da čim prej prideva ven iz gozda. Razmišljam že, da bi vklopila garmina, ko zagledava cesto… tamala reče, da gre rada v gozd z mano ali atijem, ker naju ni nič strah… o lubica, ko bi ti vedela, kako sem bila šele jaz prestrašena. Kaj vse naredi domišljija… nama ni dolgčas.

 

Dodaj odgovor