Otroci, ti majhni škratki, ki si nadvse želijo, da bi bili veliki. Pri nas redno poslušamo: “Ali sem kaj zrasla?” (ammm, od včeraj niti ne), “Še malo pa bom velika kot ti. A ne?” (ammm, niti ne). Ker si želijo biti VELIKI, nam podobni, želijo opravljati opravila odraslih. Zato je pomembno, da jih vanje tudi vključimo. In ne zato, da bi razbremenili sebe, saj nam pomoč dvoletnika običajno naredi dvakrat več dela, ampak s tem, ko ga vključimo v naše delo (delo odraslih), se otrok počuti pomembnega in seveda ponosnega. Starši pa ob te nemalokrat dobimo solzne oči, ko se zavemo, da je naš otrok res vedno bolj odrasel in samostojen. 
Res pa je, da niso vsa opravila primerna za vsakega otroka. Zavedati se moramo, da je vsak otrok drugačen in pri vključevanju v določena opravila, upoštevati njegovo starost oziroma njegove zmožnosti. Kakšne pa so njegove zmožnosti? Ali jih znamo starši res dobro oceniti? Velikokrat ne, saj nas znajo hitro prepričati, da tega pa oni ne zmorejo – morda je kriv “tisti” pogled z velikimi (po možnosti solznimi) očmi izpod čela, ne vem… in potem naredi mami (ati). O tem nisem kaj veliko razmišljala, dokler nisem nekega dne šla v vrtec po Izo in videla, kako takrat dva in pol letnica, sama vleče nase kombinezon (pri zapenjanju zadrge ji je pomagala vzgojiteljica), se obuje in si na glavo povezne kapo. In vse to v nekaj sekundah! Od kje??? Od kdaj???
Torej, naši otroci zmorejo več kot mislimo starši (morda si nočemo priznati, ker jih podzavestno želimo zaščititi) in če bomo potrpežljivi in jim dali nekoliko več časa, jih spodbujali, da se potrudijo in vztrajajo, bomo videli, da so sposobni veliko stvari dokončati sami.
V pomoč ali v vednost, pa sem pripravila še seznam opravil, ki so jih naši otroci sposobni opraviti z našo pomočjo oziroma povsem samostojno.
[spider_facebook id=”1″]