• Risba predšolskega otroka

    V prepričanju, kako spodbujamo otrokov likovni razvoj, starši otroku ponudimo še kakšno šablono, da bo lažje (in predvsem lepše) narisal tistega zajčka, muco, … S tem mu takoj postavimo meje in nehote zatiramo njegovo domišljijo, blokiramo njegovo ustvarjalnost, zlomimo njegovo individualnost.

    Otrok naj riše (slika, kipari itd.) tako, kot je značilno za njegovo razvojno obdobje. Mi pa ga pri tem le spodbujajmo. Pokažimo mu, da smo veseli njegovih risbic (slik, kipcev), a jih ne komentirajmo, ocenjujmo, kritizirajmo, niti pretirano ne hvalimo.

    Razvoj otroške risbe je tesno povezan z razvojem otrokovega mišljenja, govora, socialnim in čustvenim razvojem. Pri otroku je potreba po risanju razvita toliko, kakor potreba po igri, gibanju in govoru. Risanje je  nekakšna igra odkrivanja sveta in sebe, pri kateri so otroci z vsega sveta izjemno in enkratno ustvarjalni. V risbah otrok zmore vse, kar hoče, uporablja veliko domišljije in prav zaradi tega odrasli včasih težko razumemo sporočilo risbe.

    Med prvim in tretjim letom:

    Prvo fazo otrokovega likovnega razvoja imenujemo faza čečkanja. Otrok že med prvim in drugim letom starosti ugotavlja, da risalo (blatna ročica na vratih, stopalo v snegu …) pušča za sabo sledi. Otroka pri tem zanima le sama igra, veselje nad sledovi, ki nastajajo na podlagi, zato ga k risanju spodbujamo, nikakor pa ga ne bremenimo z vprašanji, da nam pove, kaj je narisal. Tega otrok ne ve, niti ga ne zanima. Tudi barve otrok v tem obdobju izbira zgolj naključno: enkrat nanaša eno, drugič drugo, izmenjava barv je zanj zgolj igra. Gre za gibalno igro roke in pisala, zato tej risbi rečemo tudi kinestetična risba.

    Razvojno otrok najprej riše krožne črte (odprte ali zaprte), ki so simbol za različne oblike, npr. ljudi, živali, predmete.

    3

    Z vodoravnimi črtami – gre za močan gib roke v levo ali v desno, tako, da trči ob predmet, označuje širjenje v prostoru oz. prostranost. medtem ko z navpičnimi črtami – močan gib roke navzgor ali navzdol, običajno izraža gibanje navzgor ali v globino. Poševne črte predstavljajo prehod iz navpične v vodoravno smer in označujejo tudi gibanje, kasneje pa so predvsem simbol neravnotežja, padanja, negotovosti.

    4

    Čečkanje se razvija. Sprva otrok čečka in pri tem ne pazi na risalno površino, kmalu pa se že toliko motorično izuri, da nadzira svoje gibe in se drži le risalne površine.

    Okrog tretjega leta otrok nariše prvi krog in s tem se zgodi prehod v fazo, ki jo psiholog Piaget imenuje faza sheme ali simbola. Pojavi se prva prepoznavna risba človeka (tako im. glavonožci).

    Med tretjim in šestim letom:

    Za otroke med približno tretjim in šestim letom starosti je značilna predshematska faza. To je prehodno obdobje med čečkanjem in simbolnim obdobjem. Oblike v otrokovih risbah so grobe in enostavne; enake oblike uporabi za različne predmete, kako bo posamezen predmet ali osebo narisal, pa je odvisno tudi od njegovega razpoloženja.

    V primerjavi s stopnjo čečkanja, ni opaziti pomembnejših razlik v končnem izdelku risanja. Pomembna novost pa je poimenovanje risbe, saj ima za otroka narisano že nek pomen. Sprva to obdobje imenujemo naključni realizem, saj otrok poimenuje risbo glede na to, na kar ga pogled nanjo spomni. Risbo poimenuje šele, ko z risanjem skoraj konča. Razume, da ima risba lahko neko vsebino in pomen, da ne gre več le za igranje s pisali. Med tretjim in četrtim letom pa otrok že vnaprej pove kaj bo narisal, četudi se končni izdelek razlikuje od napovedanega.

    Za petletne otroke je značilno, da ne rišejo le tistega kar vidijo, ampak tudi tisto kar o predmetih, osebah vedo, pri čemer se nanašajo na svoj spomin. Tako recimo narišejo dojenčka v maminem trebuhu ali telo pod obleko.

    5

    Glede uporabe barv, prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, navaja: »Barv realistično praviloma zelo pogosto še ne uporabljajo vsaj tja do 5. leta, ker jim posnemanje realnosti ni ključnega pomena pri likovnem izražanju. Npr. sonce bodo narisali, četudi nimajo rumene barve, če so se odločili, da ga bodo imeli na risbi. Trava je lahko modra, ker jim je pomembno to, da se otroci igrajo na travi in “se imajo fino” in ne to, ali so barve “pravilne”, ali je razporeditev v prostoru ustrezna in pravilna in ali so pravilna razmerja med liki (velikost, prikrivanja …) itn.«

    Če so zadovoljene otrokove potrebe po varnosti, dotiku, ljubezni in upoštevanju, so tudi njegove risbe polne živahnih barv in igrivosti. Tak otrok skoraj v vsaki risbi riše sonce in uporabi skoraj ves risalni prostor na papirju. Posebej rad poudari predmete in ljudi, ki jih ima rad, zato jih nariše na veliko ali posebno pobarva. Od teh pa se razlikujejo risbe otrok, ki so na kakršen koli način ločeni od staršev. V njih otroci izražajo različne stiske in želje ter kako doživljajo čustvene odnose v okolju.

    So otroci, ki v likovnem razvoju prehitevajo, so pa tudi taki, ki zaostajajo. Eni in drugi se enako veselijo, ko jim na sliki zažarijo barve, ko pod prsti začutijo vznemirljivo gnetljivost gline. Kar naj jim poleti domišljija. Vsak trenutek pa naj se zavedajo, da jih sprejemamo take, kot so, da je le njihov lasten način izražanja tisti, ki velja. Naj vedo, da odobravamo njihova čustva.

    Vstop v šolo povzroči upadanje ustvarjalnosti, ko silijo otroka h konvencionalnemu izražanju in tako pogosto blokirajo njegove ustvarjalne potenciale. Zato je pomembno, da vzgojitelji (in starši) skrbno negujemo otrokovo ustvarjalnost, spontanost in domišljijo ter jih spodbujamo pri likovnem izražanju, tako da jim s pestro izbiro materialov in pedagoških prijemov vzbujamo željo ali kar navdušenje ob risanju, slikanju, kiparjenju …

     

     

     

     

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja